“…Zato je Ne pozabi dihati film, ki ga bodo začutili tisti, ki se sami nahajajo v vrtincih nerazumljivih, a silovitih hrepenenj, razočaranj, pričakovanj … in mislijo, vedo ter čutijo, da so hkrati nihče in nekdo, nič in vse … Začutili ga bodo tudi tisti, ki so že prestopili prag prihodnjega, a je spomin na ranljive trenutke prehajanja še kako živ in otipljiv. Začutili pa ga bomo tudi tisti, ki smo nemara ta razviharjena čustva in vznemirljive občutke »v naglici življenja pozabili, čeprav so ključno oblikovali našo osebnost«, kot pravi avtor filma sam. Kajti gledamo ga lahko kot opomnik, da se vsaka nova generacija sicer oblikuje po svoje, a na osnovah skupnega, univerzalnega soočanja s strašljivo skrivnostnimi globinami svojega duha in nedoumljivega sveta.” Andrej Šprah, Filmski teoretik